Pri selitvi iz hiše v stanovanje v bloku najbolj pogrešam vrt. Na moj domači vrt me veže mnogo prelepih spominov, ki so nastajali v otroštvu in tudi kasneje v najstniških letih. Spomnim se na vroča, brezskrbna poletja in zasnežene zime, ko sem zredi vrta naredila največjega snežaka in ga še nekaj dni opazovala iz toplega zavetja hiše. Najbolj zanimivi spomini pa me vežejo prav prespane noči v šotoru kar na dvorišču s prijatelji. :) Čeprav sem bila od postelje oddaljena le 20 m, sem imela občutek, da sem na drugem koncu sveta.
Sedaj se je to spremenilo. Na dvorišču ne kampiram več (to bi bilo nekaj zanimivega za moje sosede), ampak delam blazno velike načrte o kampiranju, ki poleg nepremočljivega šotora vklučujejo tudi neprepusten šotor, plinski gorilnik, termovske posode in hladilnik na plin. Hm?! Kampiranje je postalo zelo zakomplicirano in utrujajoče.
Pred kratkim sem na nacionalni televiziji ujela reportažo o nekem tipu iz Ljubljane. Zgledal je poslovni tip, družinski človek, a njegova posebnost je bila, da vsakih nekaj mesecev (ne glede na vreme) pobegne za nekaj noči v gozd. Pogosto se mu pridruži tudi osemletni sin, občasno pa gre kar vsa družina, a največkrat je sam. Pravi, da ga to umiri in povrne k bistvu življenja. Zelo zanimivo se mi zdi tudi to, da ponavadi kampira v gozdovih v bližini Ljubljane. Hecno, ne? Si predstavljate, da bi nanj nateleti v gozdu?
Vir slik: Style me Pretty
